četrtek, 28. marec 2013

Na pomladno stran Alp!


V preteklih dveh tednih se je kar precej dogajalo...

Češnja v Bruslju pred sobotnim sneženjem


Prvič sem šla na daljši tek po polmaratonu. Kar počasneje sem tekla, kot sicer. Med tekom sem se nekaj časa spraševala o mojem pisanju, predvsem o tem, ali res tako čutim do teka. Zaključek je jasen, ja, super je, ko tečeš in sam s sabo dorečeš nekatere stvari. Nisem ena tistih, ki tečem z glasbo. Jaz, moje misli, mimoidoči, promet. To mi je všeč!

Žal ne morem mimo vremena. Sneg konec marca??? Zanimiva dogodivščina sobotne noči: Aljaževa zabava, super vzdušje, konec zabave: presenečenje, 10 cm snega. Taksi, bus, javni prevoz - mission impossible. Končno punce dobimo taksi in že v prvem križišču, ko zaradi gneče zategne ročno, nam je jasno. Treba se je pripet. Prvi klanček, šofer: "Žal mi je, ne bo šlo." Hm, Bruselj, letne gume, zmrznjena cesta, najbrž res ne bo šlo. In že gremo peš v snežni vihar proti domu. Misija zaključena, srečno prispele, zmrznjene in začudene. Nedelja: spaaaaaaaanje in en kratek sprehod po zmrznjenih pločnikih. Padcev imamo za letos dovolj. Najvarneje je v postelji :) 
Kraljevski vrt v nedeljo...
Nočni pohod proti domu!
Par Leopold
Iti ali ne iti?
Ta teden pa je minil tako hitro, v pisarni smo opravili tekoče in zaostale stvari, zadovoljni. Naš nagradni natečaj Hrana za zdravje in delovna mesta je v polnem zaletu. Veliko je prijavljenih, od posameznikov, do šol,... Še vedno je čas, da se tudi kdo od vas prijavi, informacije so spodaj :) 
Vseslovenski nagradni natečaj, vabljeni k prijavi!

Sedaj pa nas čaka nekaj dni praznikov. Koordinate našega bruseljskega kraljestva: Jasna ima na obisku družino, Ana spet potuje, na toplo. Jaz tudi upam na sonce v Posočju. Res mi ga manjka.

Vedno smo se smejali severnjakom, ko so na Jadranu postavljali njihove prikolice na sonce. Mi pa smo kot nori iskali senco. Zdaj vem, da jim sonca manjka. Zdravniki tukaj pravijo, da se tistim, ki se sem preselimo precej zniža raven D vitamina v telesu in da nas to še bolj sekira. Mogoče res.
Včerajšnji sončni dan je bil super za kosilo s prijatelji
Torej, komaj čakam praznike, kafe s prijatelji, ki jih že zelo pogrešam in seveda zajtrkov v dvoje doma. Pravzaprav to zadnje pogrešam še najbolj od vsega!

Visoko nad oblaki je sonce! In kava v Italiji je še vedno najboljša ;)

Se vidimo?!

Ni komentarjev:

Objavite komentar