Od septembra sem pridno trenirala tek, s ciljem, da na Ljubljanskem maratonu pretečem 10km. Žal so bile razmere precej zimske, moja oprema pa poletna in s tem tekom ni bilo nič. Takoj sem našla nov cilj - z Ajdo grem v Pariz na 21km. Mi bo uspelo? sem se takrat spraševala... Vso zimo sem trenirala, ampak v povprečju le enkrat na teden približno 10km. Od sredine januarja naprej pa skoraj nič, saj sem takrat padla po stopnicah in moj vrat še vedno ni ok. Vseeno sem teden dni pred Parizom pretekla 15km v parku (najbolj dolgočasni tek ever) in v soboto sva bili z Ajdo polni energije na vlaku za Pariz.
Sobota: Ker zdravniškega spričevala zaradi bolečin v vratu nisem dobila, sem bila slepi potnik. Brez majčke, brez številke, ampak z veliko volje, da dosežem svoj cilj.
Nedelja, dan D: po parih metrih teka je nekdo izgubil majčko. Super, poberem jo, bila sem samo še slepi potnik. Tek odličen, malo krize med 15. in 18. kilometrom, potem pa že cilj. In neizmerno veselje in ponos.
Na poti proti Bruslju sem na vlaku poslušala glasbo in premišljevala. Od vseh športov je bil zame tek vedno na zadnjem mestu. In danes? Ni mi preveč všeč kot šport, je pa odličen pomočnik pri soočanju z vsakdanjimi težavami, odličen je pri iskanju rešitev.
Z Ajdo greva vsaka svojo pot proti domu. Veseli in ponosni, ker nama je uspelo!
Jaz pa k blogu: cilj je ena objava na teden!
 |
| Kam grem? |
 |
| Paris? |
 |
| Zjutraj. Še vse zaležane. |
 |
| 10km, Bastilja |
 |
| Cilj, sreča, veselje. |
 |
| Ponos v cilju, čepim, upam, da bom še lahko vstala :) |
Heeeej, šele zdaj videla ta zapis :-))
OdgovoriIzbrišiHehe, nisem objavila, ker si e ti perfektno zapisala:) Ma ja, lej, sem se lotila, da ne pozabim vseh dogodivščin ;)
OdgovoriIzbriši