Na pomladno stran Alp!

V preteklih dveh tednih se je kar precej dogajalo...

Češnja v Bruslju pred sobotnim sneženjem


Prvič sem šla na daljši tek po polmaratonu. Kar počasneje sem tekla, kot sicer. Med tekom sem se nekaj časa spraševala o mojem pisanju, predvsem o tem, ali res tako čutim do teka. Zaključek je jasen, ja, super je, ko tečeš in sam s sabo dorečeš nekatere stvari. Nisem ena tistih, ki tečem z glasbo. Jaz, moje misli, mimoidoči, promet. To mi je všeč!

Žal ne morem mimo vremena. Sneg konec marca??? Zanimiva dogodivščina sobotne noči: Aljaževa zabava, super vzdušje, konec zabave: presenečenje, 10 cm snega. Taksi, bus, javni prevoz - mission impossible. Končno punce dobimo taksi in že v prvem križišču, ko zaradi gneče zategne ročno, nam je jasno. Treba se je pripet. Prvi klanček, šofer: "Žal mi je, ne bo šlo." Hm, Bruselj, letne gume, zmrznjena cesta, najbrž res ne bo šlo. In že gremo peš v snežni vihar proti domu. Misija zaključena, srečno prispele, zmrznjene in začudene. Nedelja: spaaaaaaaanje in en kratek sprehod po zmrznjenih pločnikih. Padcev imamo za letos dovolj. Najvarneje je v postelji :) 

Kraljevski vrt v nedeljo...

Nočni pohod proti domu!

Par Leopold

Iti ali ne iti?

Ta teden pa je minil tako hitro, v pisarni smo opravili tekoče in zaostale stvari, zadovoljni. Naš nagradni natečaj Hrana za zdravje in delovna mesta je v polnem zaletu. Veliko je prijavljenih, od posameznikov, do šol,... Še vedno je čas, da se tudi kdo od vas prijavi, informacije so spodaj :) 

Vseslovenski nagradni natečaj, vabljeni k prijavi!

Sedaj pa nas čaka nekaj dni praznikov. Koordinate našega bruseljskega kraljestva: Jasna ima na obisku družino, Ana spet potuje, na toplo. Jaz tudi upam na sonce v Posočju. Res mi ga manjka.

Vedno smo se smejali severnjakom, ko so na Jadranu postavljali njihove prikolice na sonce. Mi pa smo kot nori iskali senco. Zdaj vem, da jim sonca manjka. Zdravniki tukaj pravijo, da se tistim, ki se sem preselimo precej zniža raven D vitamina v telesu in da nas to še bolj sekira. Mogoče res.

Včerajšnji sončni dan je bil super za kosilo s prijatelji

Torej, komaj čakam praznike, kafe s prijatelji, ki jih že zelo pogrešam in seveda zajtrkov v dvoje doma. Pravzaprav to zadnje pogrešam še najbolj od vsega!

Visoko nad oblaki je sonce! In kava v Italiji je še vedno najboljša ;)

Se vidimo?!

Barry Douglas and Orchestra

Precej utrujena po dolgem delavniku sem se odločila, da bom šla na tale koncert. Kar v parlamentu.

Ni mi bilo žal. Akustika se sicer ne more primerjati s koncertno dvorano, so se pa violine izkazale!

Beethoven za lep večer!

Od sobote do sobote

Čudovit vikend z Aljošem v Bruslju.

Število pretečenih kilometrov: 0

Strasbourg, plenarno zasedanje, moje 14. po vrsti. Običajno so v Strasbourgu delavniki še daljši, kot v Bruslju. Plenarna zasedanja pa trajajo tudi do polnoči. Iz naše pisarne imamo razgled, kar je super. Čas od ponedeljka do četrtka mine zares hitro. Vreme in počutje ta teden ni bilo ravno odlično. Okrevanje po gripi/prehladu/karkoli že, poleg tega pa še mraz, mraz in sneženje.

No, bilo pa je precej bolje po slovenskem obisku. Slovenska potica, mljask. Sandi pravi, da je to slo kulinarična odvisnost. Mogoče res. Zelo nam je teknila!

Še ena bolj kot ne stalnica Strasbourga: suši! S Špelo sva si delili čoln - glej sliko :) Aleš pa ima rad nerojene ribje otroke... Fajn slovenski večer s prijatelji: Špelo, Alešem in Aljažem.

Petek, Bruselj, sneg?!,...

Sobota: čakam pomlad. Zunaj veter, Ano je odpihnilo na Nizozemsko, Jasno na Dansko. Kam pa bo mene odpihnilo?

Poslušam Bubleja...

Michael Bublé: Everything

Zajtrk iLike!

Specialiteta, s pogledom in narciso.

Evo, nov teden, namesto pomlad je v Bruslju sneg!

Suši čoln. S Špelo:)

Iz Strasbourga proti Bruslju. Sneg in sonce. Večkrat.

Buzz Aldrin

Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj srečala človeka, ki je hodil po luni!!

Glej ga:

Buzz Aldrin, človek, ki je za Armstrongom stopil na luno. In on govori o marsu. O tem, kako bi moralo človeštvo postaviti 'opazovalnico' na tem planetu...

Nazaj k blogu

Mogoče je čas, da (spet) začnem pisati blog. O tem razmišljam že kar nekaj časa. Intenzivno pa zadnjih nekaj mesecev. Pred dvema tednoma v Parizu sem se odločila, da je sedaj čas:)

Od septembra sem pridno trenirala tek, s ciljem, da na Ljubljanskem maratonu pretečem 10km. Žal so bile razmere precej zimske, moja oprema pa poletna in s tem tekom ni bilo nič. Takoj sem našla nov cilj - z Ajdo grem v Pariz na 21km. Mi bo uspelo? sem se takrat spraševala... Vso zimo sem trenirala, ampak v povprečju le enkrat na teden približno 10km. Od sredine januarja naprej pa skoraj nič, saj sem takrat padla po stopnicah in moj vrat še vedno ni ok. Vseeno sem teden dni pred Parizom pretekla 15km v parku (najbolj dolgočasni tek ever) in v soboto sva bili z Ajdo polni energije na vlaku za Pariz.

Sobota: Ker zdravniškega spričevala zaradi bolečin v vratu nisem dobila, sem bila slepi potnik. Brez majčke, brez številke, ampak z veliko volje, da dosežem svoj cilj.

Nedelja, dan D: po parih metrih teka je nekdo izgubil majčko. Super, poberem jo, bila sem samo še slepi potnik. Tek odličen, malo krize med 15. in 18. kilometrom, potem pa že cilj. In neizmerno veselje in ponos.

Na poti proti Bruslju sem na vlaku poslušala glasbo in premišljevala. Od vseh športov je bil zame tek vedno na zadnjem mestu. In danes? Ni mi preveč všeč kot šport, je pa odličen pomočnik pri soočanju z vsakdanjimi težavami, odličen je pri iskanju rešitev.

Z Ajdo greva vsaka svojo pot proti domu. Veseli in ponosni, ker nama je uspelo!

Jaz pa k blogu: cilj je ena objava na teden!

Kam grem?

Paris?

Zjutraj. Še vse zaležane.

10km, Bastilja

Cilj, sreča, veselje.

Ponos v cilju, čepim, upam, da bom še lahko vstala :)